skrita za
mestnim gledališčem je prav poseben prostor.
Ko vstopiš v
njo, vstopiš v svet nenavadnih oblik in razsežnosti, kjer nastajajo vedno nove
zgodbe. Tu se brišejo meje med resničnim in namišljenim, domišljija dobi krila,
razum pa mora ostati zunaj, za tesno zaprtimi vrati.
V desetih letih se je v galeriji zgodilo marsikaj...Med
slikami so se sprehajale pesmi, predstavljale knjige, smejali otroci , plesale
baletke , čarale dobre vile in risale pravljične svetove, slike so postale
manekenke in manekenke slike ...veliko je bilo veselja med veselimi slikami.
Obiskovalci so
prinašali v galerijo svoje zgodbe in čustva. Tkale so se nove ideje, drobci katerih
so se znašli tudi v novih in novih slikah.
Nekje je pisalo:
Umetniška dela morajo navduševati z lepoto in predajati se jim moramo z
naklonjenostjo, ne da bi nas bilo strah, da s svojo izbiro ne bi šli v korak s
trenutnimi trendi in umetniškimi kritikami.
